Če želite kot vodja zgraditi organizacijo s poslanstvom, potem morate delovati kot platformni vodja. Z vidika vodje organizacija s poslanstvom pomeni takšno organizacijo, v kateri vsi člani organizacije delujejo proti uresničitvi zastavljenega poslanstva. Vsi razmišljajo, vsi so motivirani in aktivirani. Za takšen rezultat je potrebno ustvariti prostor in vse sledilce postaviti v ospredje, da opravijo vsak svojo vlogo. To je tisto, kar v osnovi zaznamuje platformnega vodjo.
V predstavitvi vloge vodje v organizaciji s poslanstvom bom izpostavil dve točki in sicer:
- Razlikovanje med graditeljem uspešnosti in graditeljem institucij. Ta razlika je temeljna za razumevanje te nove, sodobne vloge vodenja.
- Transformativno značilnost vodenja. Vodja mora razvijati oz. ustvarjati želeno kulturo. Do mišljenja in vedenja sodelavcev mora imeti aktiven ali kar transformativen odnos.
Sodobna vloga vodenja, ki je zame tudi bistvo modela OsP, je prvenstveno humanistična vloga. Aktiviranje človeških potencialov se ne more uresničiti drugače, kot z dobrim razumevanjem ljudi in gradnje odnosov. Spet velja, da pot do tega (znanja) ni kratka niti enostavna. Ne obstajajo recepti, temveč je potrebnega veliko razmišljanja in osebne rasti. Šele ko znamo aktivirati potenciale ljudi, si (v tem novem kontekstu) zares lahko rečemo vodje.
V nadaljevanju podrobneje predstavljam dve izpostavljeni točki.
Biti graditelj institucij
Da razumemo vlogo vodje v organizaciji s poslanstvom, moramo razlikovati med dvema pristopoma k vodenju.
Graditelji uspešnosti so vodje, ki so prvenstveno osredotočeni na rezultat. Dani pristop izhaja iz dveh pomembnih virov: bodisi je vodja formalno odgovoren za končni rezultat bodisi je miselnost vodje takšna, da mora samostojno oblikovati vizijo in (odločno) usmerjati delovanje drugih. Ko je vodja graditelj uspešnosti, ima svojo jasno idejo o tem, kako mora organizacija delovati. Da bi se ideja uresničila, vzpostavlja sisteme nadzora, sistema nagrajevanja in kazni, da na ta način usmerja vse sodelujoče proti želenem končnem rezultatu. Iz opisa vidite, da graditelji uspešnosti gradijo pretežno avtokratske sisteme, ki jih zaznamuje nadzor.
Graditelji institucij so vodje, ki o rezultatu razmišljajo posredno. Izraz institucija v tem smislu označuje vse elemente organizacije, ki pomembno vplivajo na doseganje končnega rezultata. Te institucije so na primer: obstoj in skupno razumevanje poslanstva in vizije, prisotnost sodelovanja in medsebojne pomoči, prisotnost pravičnosti, prisotnost jasnega razumevanja skupnega načina delovanja in tako naprej. Druge institucije so še vsa znanja, osebna zrelost in motiviranost članov organizacije. Graditelj institucij torej oblikuje pogoje za delo: sprašuje se o tem, kaj organizacija in vsi njeni člani potrebujejo za kakovostno opravljeno delo ter koga oz. katera znanja vse potrebujemo, da udejanimo želeno poslanstvo.
Vodje v organizaciji s poslanstvom so graditelji institucij. V delovanje proti uresničevanju poslanstva želijo aktivirati vse člane organizacije. In samo motiviranje delovanja, pa tudi same rasti in napredovanja posameznikov, je tisto, kar se v resnici prvenstveno razume pod pojmom vodenja.
Transformativni odnos do kulture
Vodja je del organizacije zato, da razvija oz. ustvarja želeno kulturo. Kultura pomeni vzorce razmišljanja in delovanja vseh članov organizacije. Pokaže se v tem, s kakšnim pristopom se lotimo delovnih nalog; kako resno in s kakšno odgovornostjo. Tudi v tem, kakšne odnose imamo med seboj. In v podobnih vsakodnevnih vsebinah delovnega življenja. Za vodjo v organizaciji kultura ne sme biti nekaj danega, nekaj nepremičnega. H kulturi mora pristopati aktivno oz. kar jasno transformativno. Vse člane organizacije mora (znati) spodbuditi k osebni odgovornosti, k visoki motiviranosti, tudi etičnosti in k celostnem razvoju oz. napredovanju.
Takšna transformativnost izhaja iz dvojega. Na kratko: potrebni sta 1) kritičnost in 2) samozavedanje. Na dolgo pa …
Kritičnost pomeni, da moramo imeti jasno sliko o tem, kaj je želeno in kaj neželeno vedenje. In ne le vedenje, temveč je potrebno naslavljati že vzorce razmišljanja. Potrebno je imeti jasen pogled na posamezen vzorec in se o tem tudi transparentno pogovarjati. Če posameznik pravičnosti ne razume kot potrebne, je potrebno to nasloviti in odnos do pravičnosti ustrezno zgraditi. Enako velja za odgovornost in vse druge odlike, ki so del želene organizacijske kulture. Kritičnost in transparentnost v dvojici pomeni, da bomo jasno postavili pravila delovanja in da bomo preprosto striktni pri tem, kaj je prav in kaj ne, kako se deluje in kako ne.
Kritičnost do ljudi na splošno ni dojeta kot nekaj pravega ali sprejemljivega. Razumljivo je ozadje, da ima vsak za sabo svojo osebno zgodbo, da ima torej vsak za sabo okolje odraščanja, kopico takšnih in drugačnih življenjskih izzivov. S sledenjem empatiji bomo prišli do točke, v kateri vsakršnih drugačnih (tudi neželenih v smislu organizacijske kulture) vzorcev delovanja ne bomo obsojali, saj jih bomo razumeli. Vendar pojasniti oz. imeti razlog za neko trenutno razmišljanje ni razlog in opravičilo za to, da z nekim načinom nadaljujemo. Človeške odlike (kot je izraz za te psihološke značilnosti) so jasne. Etičnost je prava smer. Pravičnost je prava smer. Enako velja za spoštljivost, zaupanje in druge.
Druga točka je samozavedanje. Če želimo biti kritični, namreč najprej potrebujemo samozavedanje. Zakaj? Samozavedanje pomeni imeti jasno sliko o sebi. Na primer o tem, zakaj imamo določeno mnenje o določenih tematikah. Ali pa, zakaj imamo določen odziv (npr. čustveni) na določene ljudi ali vzorce vedenja. Kritičnost mora izhajati iz tega, da neko vsebino vidimo karseda jasno in objektivno. Če nam neko vedenje ne ustreza, ker smo ga bili na napačen način deležni v otroštvu, to ni ustrezen razlog, da ga v organizaciji označimo za neželenega. Drugače povedano: če želimo biti kritični na pravi način, moramo najprej razčistiti lastne misli in doživljanja, lastna mnenja in ideje o tem, kaj je prav.
Zaključna misel
Sam sem trdnega mnenja, da je vodenje prvenstveno humanistična vloga. Da torej ima opraviti predvsem z osebno zrelostjo ali izdelanostjo lastne osebnosti ter z raznimi humanističnimi znanji. Bodoče voditelje bi učil o temeljih organizacije, temeljih psihologije in sociologije – razumeti morajo namreč sebe, druge ljudi in odnose ter to, kaj pomeni sodelovati za skupni cilj.
Paradim transformacija 