Ali veste?

Nekaj ključnih, temeljnih misli o sodobni ekonomiji zbiram v kategorijo Ali veste? Kratki zapisi so oblikovani s pomočjo orodja umetne inteligence Gemini.

Št. 1: Prosti trg

Imenovanje “prosti trg” označuje ekonomski sistem, v katerem so cene dobrin (t. j. izdelkov in storitev) opredeljene v interakciji med ponudbo in povpraševanjem; pri tem pa so državne intervencije minimalizirane.

Vendar pa trg ni sam po sebi prost. Prostost v tržnem sistemu pomeni, da na primer lahko podjetja prosto (brez večjih ovir) vstopajo na trg, si tako konkurirajo, kar prinese razvoj kakovosti izdelkov in nižanje cene. V prostosti tudi ni dogovarjanja podjetij o ceni, kar označujemo z izrazom “kartelno dogovarjanje”. Prostost trga je torej nekaj, kar je potrebno zagotoviti.

Le zares prosti trg da pravične cene, neprosti pa nekoga favorizira. Politiki, v kateri država “ne naredi nič”, se imenuje (s francoskim izrazom) laissez faire poltika. Po drugi strani trg za pravo prostost potrebuje močne temeljne institucije. Te institucije (zakoni, sodišča, varstvo konkurence) zagotavljajo “pravična pravila igre” in preprečujejo zlorabo moči, goljufije ter kopičenje monopolov.

Skratka: Pravičnost tržnega sistema ne izvira iz odsotnosti pravil, temveč iz pravil, ki učinkovito zagotavljajo in ščitijo konkurenco; t. j. pravil, ki zagotovijo resnično prostost trga.

Št. 2: Klasična ekonomija

Klasična ekonomija je prevladujoča šola ekonomske misli. Če o poslovanju razmišljate na način, da morajo podjetja venomer rasti in zatorej ustvarjati dobičke, da je torej uspešnost podjetja vidna v tem, da venomer veča svojo vrednost, potem pripadate miselnosti klasične oz. neoklasične ekonomije.

Eno izmed središčnih točk te veje ekonomije je homo economicus. Klasična ekonomija namreč pravi, da smo ljudje t. i. homo economicusi. To pomeni, da se vedno ravnamo tako, da maksimiziramo svojo lastno vrednost. Na primer ustvarjamo podjetja, da gradimo svoje osebno premoženje. Vlagamo v naložbe, da bi svoj denar karseda dobro oplemenitili. Svojo nepremičnino unovčimo tako, da jo na primer oddajamo in zanjo poskusimo iztržiti karseda visoko najemnino. Homo economicus torej želi maksimizirati lastno korist.

Skratka: klasična ekonomija je tista, ki v največji meri zagovarja in opredeljuje logiko maksimiziranja in nenehne rasti, ki jo danes vidimo v korporativnem svetu, in jo obravnava kot najboljši način za alokacijo virov.

Št. 3: Institucionalna ekonomija

Medtem ko klasična ekonomska miselnost pravi, da lahko zaupamo trgu, da bo deloval prosto ter učinkovito porabljal resurse in porazdelil dobrine, institucionalna ekonomija temu nasprotuje. Zavrača, da trg samodejno deluje optimalno, in namesto tega poudarja, da so institucije tiste, ki določajo ekonomsko uspešnost. Te institucije so formalnega (na primer zakoni, ustava, lastninske pravice) kot neformalnega značaja (običaji, kultura, kodeksi obnašanja).

Institucionalna ekonomija nekako pravi: pomisli širše. Realnost je namreč bolj kompleksna. Lahko vložimo v delnice podjetja, ki nam bo prineslo največjo vrednost, vendar je to podjetje podvrženo klasičnemu delovanju, kar pomeni, da želi visoke dobičke in bo zato želelo večati cene lastnih izdelkov. Na ta način podjetje ustvarjeno vrednost v posrednem načinu tudi vzame nazaj. Institucionalna ekonomija na primer opozori, da lahko vložite v podjetje, ki vam bo prineslo zmeren donos in ki bo vsakodnevno zagotavljalo izdelke po zmerni in pravični ceni.

Skratka: Institucionalna ekonomija preusmerja fokus od samega trga (ponudba/povpraševanje) na okolje in pravila, ki trgu omogočajo, da sploh deluje in doseže želene družbene cilje.

+ Model popolne konkurence

Kaj je model popolne konkurence?

Model popolne konkurence je idealen, a hkrati teoretičen (sanjski) model trga, ki v ekonomiji služi kot merilo za presojo, kako dobro delujejo dejanski trgi. Prikazuje, kaj se zgodi, ko se trg približa popolni svobodi in poštenosti.

Predstavljajte si tržnico, kjer velja naslednje:

Ogromno prodajalcev in kupcev: Na trgu je toliko majhnih podjetij in kupcev, da noben posameznik (niti en kupec niti eno podjetje) ne more vplivati na ceno. Vsakdo je le “sprejemnik cene” – vzame ceno, ki jo določi trg.
Identicalni izdelki: Vsi prodajalci prodajajo popolnoma enak izdelek (npr. popolnoma enake kumare ali popolnoma enake navadne svinčnike).
Popolna informacija: Vsi vedo vse – kupci poznajo cene vseh prodajalcev, prodajalci pa poznajo vse stroške.
Enostaven vstop in izstop: Vsakdo lahko brez ovir začne prodajati ali končati posel.

Kaj se zgodi v popolni konkurenci?

Zaradi teh pogojev se zgodi ključna stvar:

Ničelni ekonomski dobiček: Na dolgi rok podjetja ustvarjajo le toliko dobička, da pokrijejo vse svoje stroške (vključno z normalno plačo za lastnika in obrestmi na kapital). Ne morejo ustvariti ekstra dobička (rente), saj bi vsak poskus povišanja cene takoj pregnal kupce k tekmecem, enostaven vstop pa bi takoj privabil nova podjetja, ki bi ceno znižala.

Skratka: Model popolne konkurence je najboljša ilustracija, da učinkovito in pravično delujoč prosti trg dolgoročno služi kupcem (nizke cene, visoka učinkovitost), ne pa lastnikom podjetij (ni ekstra dobička). Ekstra dobički so mogoči le, če so ti idealni pogoji konkurenčnosti prekršeni (npr. v monopolih ali oligopolih).

Trg, ki dopušča ustvarjanje teh ekstra dobičkov, je v resnici neprosti trg. Model popolne konkurence je del t. i. normativne teorije, ki pravi “tako naj bi bilo”. Uspeh se nato v praksi meri v tem, v kolikšni meri smo se takšnemu modelu uspeli približati.